Grad Miramar (italijansko Castello di Miramare; mira mar pomeni v španščini pogled na morje) je grad 6 km severozahodno od Trsta.

Grad je dal zgraditi nadvojvoda Ferdinand Maksimilian I. Habsburško-Lotarinški (1832-1867), mlajši brat cesarja Franca Jožefa. Načrte stavbe je naredil Carl Junker, gradnja pa je potekala med letoma 1856 in 1860. Grad naj bi prvotno imel tri nadstropja, a se je Maksimilijan, ki je gradnjo financiral iz lastnih sredstev, zaradi pomanjkanja denarja tretjemu nadstropju odpovedal. Še v času gradnje je s soprogo, Šarloto belgijsko, živel v Castelletu, manjšem objektu v grajskem parku, kjer je Šarlota do preselitve v Belgijo živela tudi, ko se ji je zaradi moževe usode omračil um. Potem, ko je bil Ferdinand Maksimilian v Mehiki leta 1867 ustreljen, je grad služil kot občasna rezidenca Habsburžanov, v tridesetih letih 20. stoletja pa je v prvem nadstropju živel Amadej Savojski, 3. vojvodad`Aosta.

Miramare Castle (Italian: Castello di Miramare; German: Schloß Miramar; Slovene: Grad Miramar) is a 19th-century castle on the Gulf of Trieste near Trieste, northeastern Italy. It was built from 1856 to 1860 for Austrian ArchdukeFerdinand Maximilian and his wife, Charlotte of Belgium, later Emperor Maximilian I and Empress Carlota of Mexico, based on a design by Carl Junker.

vir: wikipedija (http://en.wikipedia.org/wiki/Miramare)

ŠE MALO PO TRSTU

Trst je bil pod nadzorom Rimljanov že leta 177 pr. n. št. Julij Cezar mu je podelil status kolonije; pod latinskim imenom Tergeste ga leta 51 pr. n. št. omenja tudi v svojem delu Comentarii de bello Gallico.

Po razpadu Rimskega cesarstva je mesto ostalo važno trgovsko središče, predvsem zato, ker so preko njegovega ozemlja potekale vse poti medbalkanskimi deželami in severno Italijo. Niti Langobardi, niti Karel Veliki niso veliko vplivali na razvoj mesta.

Problemi so nastajali le z Benečani, s katerimi so se Tržačani stoletja borili za oblast nad severnim Jadranom, dokler se ni mesto leta 1382 postavilo pod okrilje Habsburžanov.

Trieste (/triːˈɛst/; Italian pronunciation: [triˈɛste] listen (help·info); Triestine Venetian: Trièst; Slovene, Croatian: Trst; German: Triest) is a city and seaport in northeastern Italy. It is situated towards the end of a narrow strip of Italian territory lying between the Adriatic Sea and Italy's border with Slovenia, which lies almost immediately south and east of the city. Trieste is located at the head of the Gulf of Trieste and throughout history it has been influenced by its location at the crossroads of Germanic, Latin and Slavic cultures. In 2009, it had a population of about 205,000 and it is the capital of the autonomous region Friuli Venezia Giulia and Trieste province.

Trieste was one of the oldest parts of the Habsburg Monarchy from 1382 until 1918. In the 19th century, it was the most important port of one of the Great Powers of Europe. As a prosperous seaport in the Mediterranean region, Trieste became the fourth largest city of the Austro-Hungarian Empire (after Vienna, Budapest, and Prague). In the fin-de-siecle period, it emerged as an important hub for literature and music. However, the collapse of the Austro-Hungarian Empire and Trieste's union to Italy after World War I led to some decline of its "Mittel-European" cultural and commercial importance. Enjoying an economic revival during the 1930s and throughout the Cold War, Trieste was an important spot in the struggle between the Eastern and Western blocs. Today, the city is in one of the richest regions of Italy, and has been a great centre for shipping, through its port (Port of Trieste), shipbuilding and financial services.

vir: wikipedia

Piazza Unita D'Italia se v zadnjih desetletjih praviloma imenuje Unita' d'Italia (Edinost Italije), a njegovo starejše ime, ki se še vedno včasih uporablja med starimi Tržačani, je enostavno Piazza Grande, Veliki Trg, mladina pa ga je začela nedavno imenovati le Piazza, Trg.

Trg je bil v zgodovini večkrat predelan. Prvotni srednjeveški trg je bil precej manjši, saj ga je proti morju zapiralo obzidje in v dobi 1375-1380 celo gradič Amarina, ki so ga bili postavili Benečani za nadziranje mestne pomorske trgovine. Vse do poznega osemnajstega stoletja je stal pristaniški stolp na obali, zapor in mestna konjarna na eni strani in takrat največji mestni hotel na drugi strani trga. Tudi staro gledališče je bilo tukaj. Iz tega stoletja sta ostala monumentalna fontana in spomenik Karla VI. pred palačo Pitteri.

V začetku dvajsetega stoletja se je začel trg razvijati in je postopoma dobil današnjo obliko. Najprej je bilo porušeno vse, kar je še stalo ob morju, in obala je bila utrjena in pokrita z manjšim parkom, nato sta bila leta 1920 oba dela združena. Tako je nastal velik trg (16000 m2), ki je bil poslej prizorišče vseh pomembnih dogodkov mesta. Ob prehodu v enaindvajseto stoletje je bil trg obnovljen in tlakovan.

Vladna palača je prva palača na levi strani (gledano iz morja) na Trgu Unità v Trstu, ki je skupno z gričem Svetega Justa najbolj obiskana turistična točka mesta. Kot je razvidno iz imena samega, je v njej sedež predstavništva italijanske vlade. Sicer je bilo poslopje od vsega nastanka namenjeno za sedež političnih predstavnikov oblasti.

Prvotno je do tega prostora segal mandrač (manjše pristanišče), a v osemnajstem stoletju je cesarica Marija Terezija dala zgraditi novo pristanišče in tega zapolniti. Tu je bil leta 1764 sezidan »Statthalterei«, se pravi poslopje deželnega glavarstva (it.Luogotenenza), navadno dvonadstropno poslopje brez posebnih olepšav, kateremu so leta 1825 dozidali še tretje nadstropje. A že leta 1902 so stavbo porušili in na njenem mestu je dunajčan Emil Artmann zgradil današnjo palačo. Pritlični del je povsem prekrit s kamnito oblogo, zgornja nadstropja pa so okrašena s steklenimi mozaiki Muranskih umetnikov. Monumentalni vhod dobesedno izstopa iz pročelja in je sestavljen v spodnjem delu iz stebrišča, ki se po prvem nadstropju nadaljuje v visokem pokritem balkonu. Na strehi zaključuje palačo balkonska ograja iz obdelanega kamna. Med leti 1962 in 1963 je bila stavba popolnoma obnovljena, posebno v notranjosti.

Ob prehodu Trsta pod italijansko nadoblast sta se v palačo naselila prefekt in vladni komisar s svojimi pisarnami, ki zavzemajo pritličje, prvo in tretje nadstropje. V drugem nadstropju se nahajajo saloni državnega predstavništva in bivalni prostori za visoke državne predstavnike in tuje predsednike ali vladarje na obisku v Julijski krajini. To nadstropje ima dostop do krasnega balkona nad vhodnim stebriščem, od kod gostje uživajo nad enkratnim razgledom na trg, pristanišče in zaliv ter alpske vrhove v ozadju.

Notranjost palače je bogato opremljena z umetniškimi inzgodovinskimi posebnostmi, a seveda ni dostopna navadnim smrtnikom.

Palača Stratti je eno od poslopij, ki obkrožajo Trg Unità v Trstu, in sicer osrednja zgradba na desni Občinske palače.

Stoji približno na kraju, kjer je včasih bil stari mandrač (manjšepristanišče) in delno gradič Amarina, ki so ga bili postavili Benečanizačasa njih vlade. Gradič je bil kmalu porušen in mandrač zapolnjen in na tem mestu so v trinajstem stoletju sezidali prvo občinsko palačo, ki je imela pročelje proti notranjosti trga, na nje hrbtni strani pa je bila mestna klavnica. V poznejših stoletjih je bil občinski sedež večkrat prenešen in na tem kraju so se vrstila razna poslopja, v glavnem sedež starega hotela in igralnice, ki sta se pozneje (19. stoletje) preselila na drugo stran trga.

Prvotno zgradbo je leta 1839 popolnoma obnovil arhitekt Buttazzoni za bogatega grškega trgovca Strattija, a njena dograditev je zahtevala zelo visoko ceno, 500 tisoč zlatih florintov, kolikor jih niti Stratti ni imel. Tako je bila že po sedmih letih zgradba postavljena na dražbo, a dokončno je dobila gospodarja šele leta 1872, ko jo je kupila zavarovalnica Assicurazioni Generali. Bila je popolnoma obnovljena in preurejena in na streho je bila postavljena nad ime novega lastnika ogromna kiparska skupina, ki je prej krasila notranje dvorišče poslopja.

Izdelal jo je Luigi Zandomeneghi in predstavlja vse dejavnike tržaškega razvoja v tistem obdobju. Velikanska ženska podoba je alegorija mesta, ki razkazuje svoja bogastva. Tako je viden na levi strani (proti morju) steber z vklesanim poslopjem in kapitel, kar predstavlja urbanistični razvoj mesta; zraven so doprsni kip mladeniča, slikarska tablica s čopiči in citre, znaki kulturnega razmaha. Zanimiva je sovana kapitelu, v grški mitologiji simbol razuma. Na drugo stran alegorije mesta je bila postavljena lokomotiva, ki jo je bil Stephenson daroval Avstriji leta 1837, ter skupina orodja in zobato kolo, ki predstavlja tatehnološki napredek.

Pritličje zaseda od samega začetka Caffe' degli Specchi (= kavarna zzrcali), znamenito shajališče tržaških trgovcev vseh časov.

vir:wikipedija

Lloydova palača se nahaja na Trgu Unità v Trstu. Če se peljemo po obalni cesti, lahko vzdolž nje opazimo veliko zanimivih palač iz prejšnjih stoletij. Med najlepšimi so gotovo prav tiste ob Trgu Unità, katerim se splača posvetiti nekaj pozornosti. Gledano iz morja, je Lloydova palača prva zgradba na desni strani trga.

Palačo Tržaškega Lloyda je med leti 1880 in 1884 postavil Heinrich von Foerstel v poznorenesančnem slogu. Stoji na mestu, kjer je nekoč stala stara Ribarnica, prvotno tržišče na debelo med ribiči in trgovci. Pročelje je v spodnjem delu prekrito z »bunjami«, ki so ročno izoblikovani kraški kamni; še danes nabrežinski kamnoseki pripravljajo »bunje« za bogatejše zgradbe. Zgornji dve nadstropji sta okrašeni z visokimi korintskimi stebri, balkoni in kipi.

Zelo lepa sta kipa boginj na dveh fontanah, ki stojita na vogalih stavbe proti notranjosti trga. Stari Tržačani so radi hudomušno pripominjali, da ima Trst samo dve lepi ženski in še tisti se ne dasta premakniti. Toda kipa ne predstavljata Tržačank, temveč vodo. Upodobila sta ju Giuseppe Pokornj in Ugo Härdtl, enega za sladko vodo, drugega za morsko; tudi voda, ki priteka iz levjega žrela na vznožjih kipov, je na eni strani sladka, na drugi so jo pa črpali iz morja, kar še dobro vedo tisti Tržačani, ki so se še pred nedavnim kot otroci igrali na Velikem Trgu in so se hoteli med igranjem osvežiti s požirkom vode iz teh fontan. »Sladka voda« stoji nad nimfo, otrokom in panterom, ki pijejo pri studencu. »Morska voda« pa stoji nad skupino otrok na delfinu in povodnega moža. Seveda so po obeh vodah, sladki in morski, plule ladje Tržaškega Lloyda, ki je bila najstarejša plovna družba v Jadranu in ena prvih nasvetu sploh.

Danes je v palači sedež dežele Furlanija - Julijska krajina.

vir: wikipedija

Palazzo del Comune, Občinska palača se nahaja na častnem mestu trga Unità v Trstu, nasproti morja. Ni znano, kdaj je mesto dobilo prvo občinsko hišo, a po vsej verjetnosti že kmalu po letu 1250, ko je škofovska oblast začela prehajati v roke mestne uprave. Stala je nasproti sedanje Občine, s pročeljem proti notranjemu trgu Svetega Petra. Med leti 1395 in 1398 je dobila občina svoj drugi sedež, nekoliko bolj oddaljen od morja in mestnega obzidja, ki je potekalo vzdolž obale. Leta 1690 je to palačo uničil požar, zato so takoj pričeli graditi novo poslopje za mestno upravo. Ta (tretja) občinska palača je stala verjetno na starorimskih temeljih prve palače, a o njej nimamo veliko podatkov. Vemo, da je bila leta 1830 obnovljena, a kljub temu so že leta 1871 začeli podirati staro palačo Griot na jugovzhodnem delu trga, da bi na to mesto postavili novo občinsko palačo, ki še danes stoji.

Zasnoval jo je leta 1873 Giuseppe Bruni vgotsko/baročnem slogu. Pritličje sestoji iz urejenega stebrišča, med čigar portaliso razni vhodi v palačo in tudi širok prehod skozi palačo samo, ki vodi v stari predel mesta. Je menda prva palača v Trstu, kjer se ni več zidalo »kamen na kamen«, torej od temeljev navzgor, pač pa je bilo postavljeno najprej ogrodje, ki ga je bilo potreba nato izpolniti z vmesnimi zidovi in stenami ter končno umetniško obdelati. Zaradi tega novega načina gradnje, so Tržačani že od vsega začetka krstili palačo »Palazzo cheba«, kar je narečni izraz za »palača gajba«.

Na vrhu poslopja je širok stolp z uro, kateri bijeta čas Mihec in Jakec. Izvirni podobi sta bili bronasti in prvič sta odbili poldne štirinajstega januarja 1875. Ko ju je zahtevna služba obrabila, sta bila pred nedavnim upokojena in na njuno mesto sta prišla popolnoma enaka nova kipa, ki obnavljata mestno tradicijo. V domišljiji Tržačanov sta Mihec in Jakec alegorija mestnih prebivalcev, ki natančno vidijo, kaj se dogaja, a se ne vmešavajo v politične afere, temveč vestno opravljajo svoje delo naprej. Mihec in Jakec štejeta za Slovenca in se tudi v italijanščini imenujeta enako, le da je zapis njunih imen prilagojen italijanskemu pravopisu: Micheze e Iacheze (beri: Mikece e Jakece).

Palača Vanoli je ena od zgradb, ki obkrožajo Trg Unità v Trstu. Gledano iz obale, je to osrednje poslopje na desni. Imenuje se po Pietru Vanoliju, ki je v začetku prejšnjega stoletja palačo obnovil in dal vanjo napeljati elektriko.

Palačo Vanoli sta postavila leta 1873 E. Geiringer in G. Righetti za zavarovalno družbo Assicurazioni Generali, ki je njej uredila hotel Duchi d'Aosta. Najstarejši predhodnik hotela ima še latinsko ime (Hospitium Magnum = Veliko Prenočišče), saj sega v 13. stoletje. Pozneje se je po združitvi z drugim gostinskim obratom preimenoval v Locanda Grande(Veliko Gostišče), in postal dejansko največji hotel tistega časa v Trstu. Stal je na obali mestnega pristanišča, na drugi strani današnjega trga, in je bil občinska last. V 17. stoletju zasledimo v imenih obiskovalcev več kronanih glav, pa tudi osebnosti iz vseh področij kulture in politike. Kljub temu pa, po poročanju zgodovinarjev, hotel ni bil razkošen, večkrat celo niti dovolj primeren za visoke osebnosti. Tako je, na primer, general Solignac še leta 1805 izjavil upravitelju, da bi ga moral ukleniti, ker mu je dal na razpolago bivališče, ki pač ni primerno za francoskega generala.

Med splošno prenovitvijo Velikega Trga v 19. stoletju je bilo hotelsko poslopje porušeno in na novo sezidano na današnji lokaciji. Hotelsko podjetje samo je prešlo v last zasebnika in prestopilo v visoko kategorijo. Leta 1908 je dobilo novo ime, Hotel Vanoli. Podrugi svetovni vojni je bilo poslopje popolnoma prenovljeno in obrat preimenovan v Grand Hotel Duchi d'Aosta. Od tedaj se vrstijo razni lastniki, v glavnem veliki trusti hotelirstva.

Pred nedavnim so skušali mestni politiki odvzeti palačo gostincem in jo uporabiti za potrebe občine, toda Assicurazioni Generali, ki so še vedno lastniki stavbe, niso dovolili, da bi se ukinila zgodovinska tradicija hotela.

Fontana dei Quattro Continenti, Fontana štirih celin Imenujemo jo tudi Mazzolenijeva fontana po njenem stvaritelju (Giovanni Domenico Mazzoleni iz Bergama v Italiji). Prvotno je bila postavljena, leta 1751, v središče trga kot zaključek mestnega vodovoda, ki ga je dala zgraditi Marija Terezija na podlagi starerimske kanalizacije za pitno vodo. Sestoji iz piramide kraških kamnov, iz katerih priteka voda. Na voglih piramide so alegorično upodobljene štiri takrat poznane celine in zanje značilne živali. Na vrhu piramide sta kipa, ki predstavljata Mesto Trst in Trgovino. Odkritje tega spomenika je bilo tak praznik za mesto, da je baje dva dni pritekalo vinonamesto vode. Ob priliki Mussolinijevega obiska leta 1938 je bila fontana podrta, ker je bil prostor pred občinsko palačo potreben za ogromen slavnostni oder. Vsak kamen posebej je bil pazljivo oštevilčen in vse skupaj je bilo »začasno« uskladiščeno vse do leta 1968, ko je fontana spet prišla na trg in je dobila mesto pred palačo Pitteri. Leta2004 so jo spet postavili pred občinsko palačo, kjer je bila prvotno nameščena.

...še malo po ulicah...

Piazza della Borsa je eden izmed glavnih trgov v Trstu . Znan tudi kot drugi salon državljan trg je gospodarsko središče mesta skozi devetnajstega stoletja.

To je neposredno meji na kvadratni Piazza Unità d'Italiji in krči, Italija bo do začetka tečaja, večje mesto arterije. Kraj, kjer je kvadratni nahaja le zunaj starega mestnega obzidja. V bistvu, na mestu, kjer je bil prehod z enoto kvadrat pristanišče Dunaju in hiše, ki obkrožajo trg pred sledili načelom starodavnih zidov na stolpu Riborgo.

Trg je bil prvotno imenovan Piazza della Dogana, ime stavbe, ki je stala na mestu Tergesteo. Njegovo sedanje ime izhaja iz imena zaradi očitnega palača zgrajena leta 1806 po načrtih arhitekta Macerata Antonio Mollari za sprejem dejavnosti trgovcev na borzi. Ta stavba, ki označuje kvadrat, ki je eden od najpomembnejših primerov neoklasicističnem spomenikov Trstu, je trenutno sedež zbornice, industrijo, obrt in kmetijstvo je v Trstu, in se imenuje tudi Old Stock Exchange , kot je na borzi preselil Prvi leta 1844 na Tergesteo, nato pa leta 1928 v sosednji stavbi (nekdanji palači Dreher), kar se zato imenuje tudi New denarnica.

S strani te stavbe je bil nekoč mali Canal, še spomnil z imenom ulice, skozi Portizza in Bridge Street tekel v središču starega mestnega jedra. Kanal je bil napolnjen leta 1816.

Na trgu obstajajo številne druge zgradbe, zdaj uporabljajo predvsem v bančne prostore ali trgovinah. Zanimivo je stavba vsecesijskem slogu po načrtih arhitekta Maksa Fabianija leta 1905 (doma Bartoli). Tudi na trgu je stara zajeti galerija palača Tergesteo (arhitekt Buttazzoni - odprt leta 1842), ki ustvarja povezavo za pešce na trgu pred operne hiše "Giuseppe Verdi" . V palači Tergesteo obstaja tudi nekaj zgodovinskih kavarn v Trstu .

Pred palačo zbornice kamen stolpec držijo lik cesarja. To je steber Leopolda I. Avstrije , čigar sin Charles VI , s sedežem v Trstu pristanišču. Kolona je bila zgrajena leta 1660 na kvadratni gred morju in je bil prestavljen na Place de la Bourse leta 1808.

Na 27. april 2011 je bil odprt obnovljeni in na novo razvita Place de la Bourse, s popolno pešce in vrnitev v vodnjak Neptuna (1755) v svoji prvotni, iz katerega je bil odstranjen leta 1920. Vodnjak je bil prisoten do konca leta 2008 na trgu Piazza Venezia, kjer je po popolni prenovi, je bil zamenjan s kipom Maksimilijana Avstrije.

Canal Grande, Grand Canal v Trstu je plovna pot, ki se nahaja v osrčju Terezije , v centru mesta, približno na pol poti med železniške postaje in Piazza Unità d'Italiji , z vhodom iz Bacino di San Giorgio Del Porto Vecchio.

Zgrajena je bila leta 1754-1756, ki ga beneški Matteo Pirona, kopanje nadaljnje glavni kolektor soli, ko so bili pokopani, da se omogoči razvoj mesta izven obzidja. Zgrajena je bila zato, da bi čolni pridejo neposredno do središča mesta za nakladanje in razkladanje svoje blago.

V svojem začetnem zgradbe, je bil kanal več, kot je danes, in se je do ližejo cerkev svetega Antona. Konec kanal je bil v resnici pokopan leta 1934, s razbitin, ki izhaja iz rušenja starega mesta, tako da dobimo sedanjo Piazza Sant'Antonio. Nell'interramento bil pokopan tudi majhno ladja torpedo čoln , ki je bil tam privezana na neuspeh in opustitev do konca vojne.